Babalú Ayé – gospodar bolezni in zdravja

Kdo je Babalú Ayé?

Babalú Ayé je oriša bolezni in zdravja, gospodar zemlje in vsega, kar iz nje raste in se vanjo vrne. Je stari, hromi mož v raševini, z bergljo in dvema psoma, ki mu ližeta rane – in hkrati eden najbolj čaščenih orišev na Kubi. Ko se Kubanec boji zase ali za koga od svojih, ne gre k Changóju in ne k Ochún: gre k Babalúju.

Vsak 17. december se na deset tisoče Kubancev odpravi na romanje do svetišča sv. Lazarja v El Rincónu pri Havani, mnogi po kolenih, vlečejo kamne, nosijo sveče in ga prosijo za zdravje. Za plesalce je Babalú Ayé ples, ki si ga je treba zaslužiti: trpljenje, ki se spremeni v hojo, in hoja, ki se spremeni v ples.

Babalú Ayé na Kubi: oriša iz dežele Arará

Babalú Ayé ni jorubskega porekla. V Dahomeju, današnjem Beninu, so ga ljudstvo Fon imenovali Sakpata ali Asojano, gospodar koz in zemlje. Na Kubi so ga častili sužnji iz te dežele, ki so jih imenovali Arará, in Jorubi so ga sprejeli medse. Zato Babalúja v Regli de Ocha še danes »prejemajo« po obredu Arará – iz druge, ne jorubske tradicije – in ga kličejo tudi Asojano.

Sinkretiziran je s svetim Lazarjem, a ne s tistim iz Betanije, ki ga je Jezus obudil, ampak z beračem iz prilike o bogatašu in Lazarju: hromim, z ranami, ki mu jih ližejo psi. Njegov praznik je 17. december, s procesijo v El Rincónu, ki je največje ljudsko romanje na Kubi. Mnogi romarji so niti ne santeros – Babalú Ayé je oriša, ki presega religijo.

Lastnosti in simboli

Babalú Ayé je resen, tih in potrpežljiv. Ni ne jezen ne vesel: ve, da bolezen pride k vsakomur, in ve, da vsakdo ozdravi ali umre. Nekoč je vladal kozam, danes vlada vsem boleznim kože, kugi in epidemijam – na Kubi tudi aidsu. Je oriša, ki ga častijo s tišino: njegov pozdrav Atotó pomeni »tiho«.

Njegova posoda je ploščata glinena skleda s pokrovom, zavita v raševino in prekrita s školjkami. Ogrlica (eleke) je iz rjavih, črnih in vijoličnih kroglic s črtastimi vzorci. Já, njegova obredna metla, pometa bolezen stran od telesa – nikoli proti ljudem.

Patakí: kako je Babalú Ayé postal kralj

V mladosti je bil Babalú Ayé lep, močan in ženskar. Olofi mu je prepovedal le eno: da se na četrtek, njemu posvečeni dan, dotakne ženske. Babalú se ni zmenil za prepoved. Naslednje jutro se je zbudil poln ran in gnojnih mehurjev. Kdor ga je videl, ga je nagnal; kdor se ga je dotaknil, je zbolel. Celo oriše so mu zaprle vrata.

Samo dva psa sta ostala z njim in mu lizala rane, in samo Elegguá se je ustavil in ga poslušal. Elegguá je šel k Olofiju in prosil zanj, Olofi pa je dovolil, da Babalú odide v deželo Arará, kjer ga nihče ni poznal. Tam je zdravil ljudi s svojimi zelišči in s svojo metlo, dokler ga niso okronali za kralja.

Zato ga častijo Arará in zato je njegov najtesnejši prijatelj Elegguá. In zato kubanski pregovor pravi: kdor ga je kdaj nagnal, ga bo nekega dne prosil.

Babalú Ayé v plesu

Babalújev ples je ples bolnika, ki se zdravi. Plesalec je sključen, z ukrivljenim hrbtom in pokrčenimi koleni, hodi šepaje, pogosto z namišljeno bergljo. Z já ali z rokami pometa po lastnem telesu – po nogah, rokah, hrbtu – in meče bolezen stran od sebe in od ljudi, ki gledajo.

Kaj je značilno za Babalújev korak:

• Sključenost. Hrbet je ukrivljen, glava sklonjena, teža na eni nogi. Plesalec je star in bolan – a ni šibek.
• Šepanje. Korak je neenakomeren: ena noga vleče, druga nosi. Ritem je kljub temu natančen.
• Pometanje. Já pometa po telesu in po tleh, od sebe navzven. To je čiščenje, ne udarec.
• Trzanje. Rame in roke trzajo kot v mrzlici; plesalec se praska in otresa muhe z ran.
• Obraz. Trpeč, a dostojanstven. Proti koncu plesa se izraz spremeni: bolnik vstane, metla pometa širše, korak postane trdnejši. Zdravje se vrača.

Za konec

Babalú Ayé nas uči, da se ples lahko začne iz bolečine in da je čiščenje tudi gib. Naslednjič, ko boste na uri pometali z namišljeno metlo, se spomnite berača s psoma, ki ga je poslušal samo Elegguá – in ki je postal kralj.