Elegguá – gospodar poti in križišč

Kdo je Elegguá?

Elegguá je oriša poti, križišč in vrat. Je prvi, ki ga pozdravijo na vsakem obredu, in zadnji, ki se poslovi – brez njegovega dovoljenja nobena pesem ne pride do ostalih oriš. Hkrati je otrok in starec, šaljivec in sodnik: odpira in zapira poti, kakor se mu zljubi, in se pri tem rad poigra z ljudmi.

Na Kubi ga najdete za vhodnimi vrati vsake hiše, kjer ga častijo – majhna glava iz gline ali cementa z očmi iz školjk, ob njej sladkarije, igrače in včasih cigara. Za plesalce je Elegguá eden najbolj zabavnih orišev: njegov ples je igriv, nepredvidljiv in poln potegavščin, zato ga imajo otroci in začetniki na folklornih urah najraje.

Elegguá na Kubi

V jorubski tradiciji je Eṣu posrednik med ljudmi in bogovi, ki ga ljudje zaradi nepredvidljivosti pogosto napačno enačijo s hudičem. Kubanci so to razumevanje preoblikovali: Elegguá je ostal posrednik, a dobil je obraz otroka, ki je naredil nekaj dobrega in bil za to nagrajen. Na Kubi razlikujejo tudi med Elegguájem – tistim, ki živi v hiši in varuje družino – in Echujem, njegovo divjo, zunanjo različico, ki živi na ulici in v gozdu.

Elegguá je sinkretiziran z Niño de Atocha, Jezusom kot otrokom popotnikom s palico in košarico. Njegov praznik je zato 6. januar. V nekaterih hišah ga povezujejo tudi s svetim Antonom Padovanskim, ki ga slavijo 13. junija. Elegguá je prvi med Bojevniki (Los Guerreros), ki jih vernik prejme pred vsemi drugimi orišami – skupaj z Oggúnom, Ochosijem in Osunom. Ima 21 poti (caminos), od Elegguája Laroyeja, nagajivega otroka, do Echuja Alaguana, ki hodi po samotnih poteh.

Lastnosti in simboli

Elegguá je radoveden, lačen, poreden in pravičen. Če ga pozabiš, ti zapre pot; če ga pozdraviš prvega, ti jo odpre. Je oriša začetkov, naključij in vsega, kar se zgodi na križišču – torej v življenju skoraj vsega.

Njegova otá – kamnita glava s školjkastimi očmi in usti – živi v majhni posodi za vrati, nikoli v višini ostalih orišev. Ogrlica (eleke) je iz rdečih in črnih kroglic. Ponedeljek je njegov dan: takrat Kubanci odprejo vrata, mu nalijejo rum, prižgejo cigaro in ga prosijo, naj bo teden odprt.

Patakí: kako je Elegguá dobil ključe

Olofi, stvarnik, je nekoč hudo zbolel. Vse oriše so prišle z zdravili in prošnjami, a nobeno ni pomagalo. Elegguá, takrat še deček, je medtem taval po gozdu in nabiral zelišča. Ko je prišel k Olofiju, so ga starejši oriše hoteli nagnati – kaj more otrok, kjer so odpovedali vsi?

Elegguá je kljub temu skuhal svoj napoj. Olofi ga je spil in že naslednji dan vstal. V zahvalo mu je podaril ključe vseh vrat in vseh poti ter določil, da bo Elegguá od tistega dne prvi jedel na vsaki gostiji in prvi pozdravljen na vsakem obredu. Kdor ga preskoči, mu Olofi sam ne more odpreti vrat.

Zgodba razloži, zakaj ima otrok s palico večjo moč kot bojevniki z mačetami. In zakaj Kubanci pravijo: sin Elegguá no hay nada – brez Elegguája ni ničesar.

Elegguá v plesu

Elegguájev ples je igra. Plesalec drži garabato – ukrivljeno palico, s katero lovi, odpira in zapira – in se obnaša kot otrok, ki je ušel izpod nadzora: skače, se skriva, zbada druge, nenadoma obstane in gleda čez ramo, kot bi za njim nekdo prihajal.

Kaj je značilno za Elegguájev korak:

• Poskakovanje. Osnovni korak je poskok z ene noge na drugo, pogosto na eni nogi, s pokrčenim kolenom in telesom, nagnjenim naprej.
• Garabato. Palica odpira in zapira pot: z njo plesalec lovi nevidne stvari s tal, jih meče čez ramo, zapira poti za sabo in jih odpira pred seboj.
• Ogledovanje. Pogosto obračanje glave, pogled čez levo in desno ramo, kot na križišču – kam zdaj?
• Potegavščine. Plesalec se približa drugim, jih dregne, zmoti, nato pobegne. V folklornih predstavah Elegguá občinstvo pogosto nasmeji.
• Obraz. Nagajiv, nasmejan, nenadoma resen. Elegguá je otrok, ki ve več, kot pokaže.

Na folklornih urah je Elegguá vedno prvi, ki ga plešemo – natanko tako kot na obredu. Oru seco, uvodni cikel bobnov batá brez petja, se začne z njegovim ritmom. V salsi in timbi njegov vpliv prepoznate v hitrih, kratkih, poskočnih korakih in v nenadnih zaustavitvah, ki jih kubanski plesalci uporabljajo, da presenetijo partnerja ali občinstvo. Elegguá je oriša, ki vas uči, da je presenečenje del plesa.

Elegguá v glasbi, ki jo poslušamo

Vsak kubanski toque se začne z Elegguájem, zato je Ibarago moyuba – uvodna pesem, s katero ga prosijo za dovoljenje – verjetno najbolj pogosto zapeta pesem v kubanski obredni glasbi. Lázaro Ros, Merceditas Valdés in Yoruba Andabo so jo posneli v neštetih različicah.

V popularni glasbi je Elegguá povsod, kjer je govora o poteh in sreči. Adalberto Álvarez ga navaja med orišami v svoji uspešnici ¿Y qué tú quieres que te den?, Los Van Van in številne timba skupine pa svoje koncerte pogosto odprejo z vzklikom Laroyé. Ko na koncertu slišite, da pevec nekoga prosi, naj »odpre pot« (abre camino), gre skoraj vedno za Elegguája.

Za konec

Elegguá nas uči, da se vsaka pot začne z vprašanjem na križišču – in da se je vredno nasmejati, preden izbereš smer. Naslednjič, ko boste na uri poskakovali z namišljeno palico, se spomnite dečka z zelišči, ki je prehitel vse bojevnike.