Ochún – gospodarica rek in ljubezni

Kdo je Ochún?

Ochún je oriša sladke vode, ljubezni, lepote in medu. Je najmlajša med orišami in edina, ki ji nihče ne more reči ne – ne Oggún v gozdu, ne Olofi na nebu. Kjer Yemayá vlada z globino morja, Ochún vlada z nasmehom in zlatom.

Na Kubi je Ochún več kot oriša: kot Virgen de la Caridad del Cobre je zavetnica celotnega otoka. Njena podoba visi v hišah vernikov in nevernikov, njeno rumeno barvo nosijo na vsakem festivalu, njen smeh slišite v vsaki rumbi. Za plesalce je Ochún oriša koketnosti, bokov in pahljače – ples, ki ga vsaka plesalka hoče obvladati in ki ga vsak plesalec rad gleda.

Ochún na Kubi: od reke Osun do Cobreja

V Nigeriji je Ọṣun boginja istoimenske reke pri mestu Osogbo. Na Kubo je prišla s sužnji in si tam našla nove reke – predvsem Almendares, ki teče skozi Havano in h kateremu Kubanci še danes nosijo sončnice in med. A njena kubanska zgodba se je zares začela leta 1612, ko so v zalivu Nipe trije ribiči – »trije Juani« – iz morja potegnili kip Marije z napisom Yo soy la Virgen de la Caridad.

Ta Marija je postala Virgen de la Caridad del Cobre, od leta 1916 uradna zavetnica Kube, in Ochún je prevzela njen obraz. Njen praznik je 8. september, dan po Yemayájinem – kar Kubanci razlagajo kot pravilo, da sestra nikoli ne pusti sestre same. Ochún ima številne poti (caminos): Ochún Yeyé Moró je razposajena ljubimka, Ochún Ibú Kolé je revna in močna rešiteljica, Ochún Yumú pa stara, gluha gospa, ki sedi ob reki in plete.

Lastnosti in simboli

Ochún je sladka, a ne naivna. Z nasmehom doseže več kot bojevniki z orožjem, zato je oriša diplomacije. Vlada ljubezni, poroki, nosečnosti, denarju in vsemu, kar je lepo. Je muhasta: kadar je vesela, se smeje na ves glas, kadar jo kdo prizadene, joka – in Kubanci pravijo, da je njen jok nevarnejši od Oggúnove jeze.

Njena posoda je rumena sopera s petimi zlatimi orodji in rečnimi kamni. Ogrlica (eleke) je iz rumenih in jantarnih kroglic. Kdor ji prinese med, ga mora najprej pokusiti sam – Ochún so nekoč poskušali zastrupiti z medom, zato od takrat ne zaupa nobenemu loncu, dokler ga darovalec ne poskusi pred njo.

Patakí: Ochún in jastreb

Nekoč so se oriše na zemlji sprle z Olofijem, stvarnikom. Užaljen se je umaknil na nebo in zaprl vrata: ni bilo več dežja, reke so se posušile, ljudje in oriše so umirali od lakote. Vsi so poskušali priti do Olofija, a nihče ni mogel leteti tako visoko – ne Changó, ne Oggún, ne Obatalá.

Ochún, najmlajša in najšibkejša, se je spremenila v jastreba (aura tiñosa). Letela je proti soncu, dokler ji ni perje ogorelo in je skoraj izgubila vid. Ko je prispela do Olofija, mu je prinesla edino, kar je imela: mehko vodo, ki jo je skrila v peresih. Olofi se je ganil, odprl nebo in dež je spet padel na zemljo. Ochún se je vrnila revna, ožgana in gola – a rešila je svet.

Ta Ochún se imenuje Ibú Kolé in uči, da lepota ni v zlatu, ampak v pogumu. Na Kubi je najbolj spoštovana med vsemi njenimi potmi.

Ochún v plesu

Ochún se pleše z nasmehom in pogosto s pahljačo. Plesalka stoji ob namišljeni reki, zajema vodo z dlanmi in si jo zliva po rokah, vratu in laseh. Gleda se v ogledalo, popravlja ogrlice, se smeji, zbada moške in jim nato obrne hrbet. Vsak gib je mehak, krožen in – za razliko od Yemayá – izrazito koketen.

Kaj je značilno za Ochúnin korak:

• Zajemanje vode. Roki se spuščata k reki in dvigata k telesu – voda teče po laseh, po rokah, po trebuhu. Dlani so odprte in mehke.
• Pahljača in ogledalo. Pahljača se odpre in zapre v ritmu, ogledalo se dviga k obrazu. To je ples nečimrnosti, ki se je ne sramuje.
• Zvončki. Ochún se smeji z visokim, zvenečim smehom, ki ga pogosto posnemajo zvončki na zapestjih in na krilu.
• Obraz. Nasmejan, zapeljiv, igriv – a v naslednjem trenutku užaljen, z rokami na bokih. Ochún se zna hitro premisliti.

Za konec

Ochún nas uči, da je sladkost moč in da nasmeh odpre vrata, ki jih mačeta ne more. Naslednjič, ko boste na uri zajemali namišljeno vodo iz reke, se spomnite jastreba z ožganimi perutmi, ki je prinesel dež.