Oggún – gospodar železa in gozda

Kdo je Oggún?

Oggún je oriša (angel religije santería) železa, dela in gozda – bojevnik, ki s svojo mačeto odpira poti tam, kjer jih prej ni bilo. Na Kubi ga najdeš povsod: v kotlu z železnim orodjem za vhodnimi vrati, v pesmih rumbe, v odprtju timba koncertov in seveda v plesnih korakih, ki jih spoznavate na naših urah afrokubanske folklore.

Kot plesalci kubanskih plesov Oggúna srečujemo pogosteje, kot se morda zavedamo. Ko pevec zakliče Oggún kobú kobú ali ko se v salsi pojavi ostro, sekajoče gibanje rok, je to njegov podpis.

Oggún na Kubi: od Jorube do Regle de Ocha

Oggúna so na Kubo prinesli zasužnjeni Jorube iz današnje Nigerije, ki so jih na otoku imenovali Lucumí. V sladkornih nasadih in kasneje v mestnih cabildih – bratovščinah Afričanov istega porekla – so svoje oriše ohranjali tako, da so jih skrili za podobe katoliških svetnikov. Tako je nastala Regla de Ocha, na Kubi znana tudi kot santería.

Oggún je na Kubi sinkretiziran s svetim Petrom, ki v rokah drži železne ključe. Njegov praznik zato Kubanci slavijo 29. junija. V nekaterih hišah ga povezujejo tudi s svetim Janezom Krstnikom. Pomembno je razumeti, da kubanski Oggún ni le kopija nigerijskega Ògúna: skozi stoletja je dobil svoje poti (caminos), svoje pesmi, svoj ples in svojo vlogo med Bojevniki (Los Guerreros) – Elegguájem, Oggúnom, Ochosijem in Osunom, ki jih vernik prejme kot prve.

Lastnosti in simboli

Oggún je neutruden delavec in grob, pošten bojevnik. Nikoli ne spi, vedno kuje. Je zavetnik kovačev, vojakov, kirurgov, policistov in vseh, ki delajo s kovino – na Kubi tudi voznikov in železničarjev, saj vlada vsemu, kar je iz železa. Hkrati je gospodar gozda (el monte) in odpira poti, zato ga vernik prosi, ko začenja nekaj novega.

Oggúnova posoda ni lonec, ampak železen kotel (caldero), poln orodja. Njegova ogrlica (eleke) je iz zelenih in črnih kroglic. Čeprav je oster, je Oggún tudi varuh: brez njega ne bi bilo niti noža za obred niti ključa za vrata.

Patakí: Oggún, ki se je umaknil v gozd

Patakíji so kratke zgodbe o orišah, ki jih na Kubi pripovedujejo ob obredih in ob vsakdanjih nasvetih. Najbolj znan Oggúnov patakí pojasni, zakaj je njegov ples tak, kot je.

Oggún je bil utrujen od sveta. Sram ga je bilo lastne jeze in sit je bil prepirov z brati – z Elegguájem, Ochosijem in predvsem s Changójem. Zato je vzel svojo mačeto in se umaknil globoko v gozd. Tam je samo še delal: sekal, koval, krčil poti, ki jih nihče ni hodil. Brez Oggúna pa se je svet ustavil – ni bilo orodja, ni bilo novih poti, nihče ni mogel graditi.

Oriše so ga poskušale pripeljati nazaj, a Oggún je vsakogar odgnal z mačeto. Potem je prišla Ochún, gospodarica rek in sladkosti. Ni prinesla orožja, ampak lonček medu (oñí) ter svoje telo. Plesala je na robu gozda, se smejala in mu s prsti mazala med na ustnice in po telesu. Oggún je najprej zmrznil, potem pa začel plesati za njo – korak za korakom, vse do vasi.

Zgodba uči, da surove moči ne premaga večja moč, ampak sladkost in senzualnost.

Oggún v plesu

Oggúnov ples je ples dela in boja. Plesalec v desni roki drži mačeto (ali jo nakazuje z dlanjo) in z njo seka pred seboj, kot da dela na polju sladkornega trsa.

Kaj je značilno za Oggúnov korak:

• Nizko težišče. Kolena so pokrčena, stopala trdno na tleh, telo rahlo nagnjeno naprej kot pri kovaču ob nakovalu.
• Sekanje. Roke se izmenično spuščajo v diagonali – levo, desno – v ostrem, zadržanem ritmu. Vsak udarec ima začetek in konec.
• Kovanje. Drugi motiv je udarjanje po nakovalu: pesti se spuščata druga na drugo pred telesom, pogosto v hitrejšem tempu.
• Napredovanje. Oggún nikoli ne pleše na mestu. Korak gre naprej, pogosto s potegom noge, kot da plesalec hodi skozi blato ali podrast.
• Obraz. Resen, zbran, brez nasmeha. Oggún ne nastopa – dela.

Za konec

Oggún nas uči, da je ples tudi delo: ritem, ponavljanje in vztrajnost, ki odpira poti. Naslednjič, ko boste na uri sekali z namišljeno mačeto, pomislite na kovača v gozdu, ki so ga nazaj med ljudi zvabili šele med in ples.