Zgodovina kubanske glasbe (4.del): Evolucija kubanskega sona

Son je zvrst glasbe in plesa, ki velja za skupnega prednika tako ameriške salse kot kubanske timbe. Predstavlja prvo uravnoteženo zmes afriških ritmičnih in evropskih melodičnih značilnosti na Kubi. Medtem ko so avtorji partiture elitnih urbanih žanrov contradanza, habanera in danzon objavljali v dnevnem časopisju, pa se je son prenašal na podeželju izključno skozi ustno izročilo.

Ime najbrž izvira iz glagola sonar - zveneti. Prevladujočo zgodbo o nastanku v provinci Oriente je sicer težko povsem ovreči, res pa je rahlo poenostavljena. Glasbeni žanri se v procesu širitve in popularizacije močno spreminjajo, zato je tudi son rezultat zapletenega evolucijskega procesa, ki se je začel na kubanskem podeželju, se močno spremenil v Havani, in se pravzaprav še vedno nadaljuje.

Prvi korak evolucije sona predstavljajo zvrsti nengon, changüí in sucu-sucu, ki smo jih podrobneje opisali v prvem članku serije z naslovom Zgodnja glasba kubanskega podeželja. Te zvrsti lahko imenujemo z nadpomenko tudi son kompleks ali protoson žanri. Skozi protosone se je razvijala zasedba inštrumentov, glasba je pridobivala na sinkopaciji, ni pa še temeljila na clave ritmu. Izvajale so jo manjše zasedbe, pesmi pa so bile zgrajene iz enostavnih ponavljajočih se glasbenih fraz in izmenjajočega se petja vokalista in zbora - elementov, ki so v klasični strukturi kasnejšega sona definirali montuno del pesmi.

Drugi korak evolucije je nastopil okoli leta 1910, ko je son prodrl v Havano. Pri tem ni povsem jasno, na kakšni stopnji evolucije je bil son takrat. Značilnost, ki najbolj definira to zvrst, ostaja njena največja uganka - kdaj in kje je v son prodrl clave ritem. Šele takrat lahko namreč govorimo o zares uravnoteženi zmesi evropske in afriške glasbe. Povsem verjetno je, da se je to zgodilo šele v Havani, kjer je son doživel bliskovit razvoj. Ritmični vzorec, ki ga danes imenujemo son clave, je bil namreč značilen za rumbo v Havani, medtem ko so rumba clave vzorec prakticirali v Matanzasu, in v klasičnem sonu ni prisoten.

Son se je v Havani najprej usidral v okrožjih, kjer se je dogajala rumba. Mestne oblasti so ga preganjale, a prenosni inštrumenti so zasedbam omogočali, da so se v hipu razpustile. To je bila le ena prednost, ki jo je imel son v primerjavi z danzonom. Višji sloj je na son sprva gledal zviška, a je njihov danzon proti sonu hitro izpadel starokopiten. Tako se je podeželjska glasba prebila iz zabačenih vaških beznic v uglajene mestne salone, kjer so se prej odvijali nastopi contradanze in danzona. Son skupine v Havani niso bile več skupine naključnih guajirov z razpadajočimi slamniki, pač pa profesionalni, uglajeni, enotno oblečeni fantje, običajno v belih oblekah.

Leta 1918 je v hotelu Inglaterra v Havani son skupino prvič posnela ameriška fonografska hiša Victor. Sodelujoči pri snemanju so se nato združili pod imenom Cuarteto Oriental, potem pa zasedbo razširili v Sexteto Habanero.

Igrali so za današnje pojme precej enostavno, neizrazito son glasbo, a so bili nekaj let najpomembnejša son skupina. Njihova prva uspešnica je bila Tres Lindas Cubanas.

Resno konkurenco so dobili šele leta 1926, ko je Ignacio Piñeiro ustanovil Sexteto Nacional. Sonu je dodal kompleksnejšo strukturo, ker pa je bil sam tudi rumbero, je še dodatno zbližal son in rumbo. Po eni izmed razlag naj bi celo Ignacio bil tisti, ki je v son uvedel clave.

Največja uspešnica njegove skupne je Echale Salsita, ki je zgolj slučajno prva dokumentirana uporaba besede salsa v kubanski glasbi, čeprav le govori o slabi hrani oz. da je nanjo potrebno vreči malo omake.

Klasični son seksteti so vsebovali tres, kitaro, bonge, clave, maracas in basovski inštrument. Ker Kuba ni imela svojega snemalnega studia, so skupine snemale pretežno v New Yorku. Takrat je bila namreč glasbena izmenajva med Kubo in ZDA povsem vsakdanja. Oba glavna seksteta sta sočasno zasedbama dodala trobento in postala Septeto Habanero in Septeto Nacional. Trobenta je v son vnesla improvizacijsko noto, kar lahko z malo domišljije interpretiramo kot jazz vpliv bližnjega New Orleansa.

Leta 1931 je s skladbo El Manisero (Prodajalec arašidov) son prodrl v svet. V prvotni izvedbi jo je pela Rita Montaner leta 1928. Bila je prva kubanska skladba, ki je presegla prodajo miljon izvodov.

Deležna je bila na stotine priredb, med bolj znanimi je verzija Louisa Armstronga.

Son je dalje razvijal legendarni slepi tresero Arsenio Rodríguez, ko je leta 1940 septetu dodal klavir, konge, in dve dodatni trobenti. Svojo zasedbo je poimenoval Arsenio Rodríguez y Su Conjunto, in tako je nastal tip zasedbe conjunto.

Najbolj ključna značilnost sonov Arsenia Rodrígueza je bilo dosledno podrejanje vseh inštrumentov son clave vzorcu. Šele Arsenio je napisal številne pesmi, ki danes veljajo za najbolj arhetipske son skladbe (Traigo La Yuca, Reloj De Pastora, No Me Llores Mas), in umeščajo poudarke na tak način, ki plesalce najbolj premakne v korakanje na nepoudarjene dobe (t.i. contratiempo).

Conjunto zasedbe so odigrale ključno vlogo pri razvoju salse v 1970-ih v ZDA, zato o Arseniu radi govorimo, da je bil desetletja pred svojim časom. A tudi razvoj sona na Kubi se ni končal v tej točki. Da bi konkurirali sonu, so avtorji začeli umeščati elemente sona v druge zvrsti, npr. danzon, mambo, chacha. Sodobni kubanski glasbeniki pa radi zatrjujejo, da je pravzaprav vsa harmonična glasba, ki je osnovana na clave ritmu, in se razvijala v naslednjih desetletjih, pravzaprav sodobna inkarnacija sona. Ali kot je z nazorno prispodobo opisal Cesar Pedroso 'Pupy': »Ne glede na sestavine, ki jih vmešamo v riž, bomo hrani vedno lahko rekli rižota.«

Sonu pa ne pripisujemo le vpliva na kasnejšo latinsko glasbo. Vloga, ki jo je v zgodnji son glasbi odigral tres, je bila pravzaprav zgodnja oblika kitarskega rifa, ki je kasneje zaznamoval rock glasbo. Prav tako pa se je umetnost ritmičnega sinkopiranja, to je umeščanja glasbenih poudarkov na nepredvidljivih dobah, močno izpopolnila prav skozi son. Danes si je težko predstavljati, da je bila glasba pred 120 leti v smislu sinkopacije bistveno enostavnejša, čeprav je danes povsem samoumevna značilnost večine zahodne popularne glasbe. Sodobni son in njegove inkarnacije pa v kompleksnosti sinkopacije še vedno nudijo zgled in inspiracijo izvajalcem drugih glasbenih zvrsti.

V naslednjem prispevku se bomo lotili zvrsti, ki so nastajale na kubi v 20. stoletju pred revolucijo.

Še nekaj primerov sodobnega sona

Tu Sonrisa - Mixael Cabrera, danes je glasbo nalažje opredeliti kot son, če se avtorji pri aranžiranju držijo receptov Arsenia Rodrigueza, hkrati pa vnesejo v pesem montuno del in v zasedbo klasične son instrumente.

Toda Una Vida – Leoni Torres je z zasedbo instrumentov v to pesem vnesel pridih bachate, čeprav gre strukturno in aranžersko za povsem pravilen son po receptu Arsenia Rodrigueza.

Baila y Goza – Renesito Avich