Zgodovina kubanske glasbe (6.del): Glasba po revoluciji

Pachanga

Prva žrtev revolucije je bila Pachanga. Leto 1959 je tik pred revolucijo Orquesta Sublime predstavil pesem La Pachanga. Napisal jo je scenarist televizijskih oddaj in občasni skladatelj Eduardo Davison. Zaradi popularnosti so ji napovedovali, da bo postala zvrst in zasenčila cha-cha-chá. V času njene popularnosti je Che Guevara kubansko revolucijo celo opisal kot 'socializem s pachango'.

A na Kubi je ostala popularna le skladba La Pachanga. Eduardo Davison se je leta 1961 preselil v New York, kjer je pesem La Pachanga kraljevala na latinskih lestvicah celih 7 mesecev. V ZDA so pachange začeli ustvarjati latinski glasbeniki, zato o Pachangi lahko govorimo kot o glasbeni zvrsti. Pachango opisujejo kot mešanico dominikanskega merengueja in kubanske conge, čeprav je ameriška pachanga začela precej odstopati od te definicije, njena popularnost pa je tudi v tam v nekaj letih izpuhtela. Pachanga danes označuje določene plesne korake v linijski salsi.

Na Kubi Pachanga sicer ni imela večjega vpliva na nadaljnje glasbeno in plesno dogajanje. Sama beseda se je kljub temu prijela kot sinonim za zabavo, označuje lahko kapo z zelo kratkim šiltom, uporablja pa se tudi v nekaterih idiomih.

La Pachanga – Orquesta Sublime

Pilon

V začetku 1960ih je v Santiagu nastal ritem in ples pilón. Kot izumitelj pilona je najpogosteje omenjen Pacho Alonso, čeprav je verjetno imel največ zaslug za ritem pravzaprav član njegovega benda Enrique Bonne. Ta je imel tudi svojo skupino Enrique Bonne y Sus Tambores, v kateri je eksperimentiral z novimi ritmi.

Pilón je sicer obalni kraj na jugu Kube, vendar v tem primeru beseda pilón izhaja iz naprave, ki je narejena iz izdolbenega debla, s katero so kmetje drobili kavna zrna. Tudi ples predstavlja gibanje drobilca kavnih zrn, na koncu pa plesalec na dvojni udarec pade nazaj. Pilón je za vedno ostal lokalna glasba, v zadnjem času pa preko fuzij v timbi in s širitvijo kubanskih plesov po svetu doživlja svoj preporod.

Rico Pilon – video posnetek skupine Pacho Alonso y Sus Pachucos v tej pilon klasiki lepo povzema bistvo - glasbo, ples, in dekleta, ki na drobijo kavna zrna.

De Nuevo Con Mi Gente – Ivan Antonio 'El Sonero de Cuba', sodobni pilon z leta 2017

El Pilon – William Vivanco, sodobni pilon iz leta 2008.

Mozambique

Leta 1963 je Pello El Afrokan inoviral glasbo in ples mozambique. Gre za odštekano karnevalsko glasbo, ki ima v zasedbi vsaj 9 conga bobnov, kravji zvonec, druga tolkala, cel kup pozavn, trobent, in vokalistov. Mozambique je bila prva kubanska popularna glasba, ki je temeljila na rumba clave vzorcu. Zaradi polnosti glasbe tolkalist clave ritem tolče kar na kravji zvonec.

Čeprav je Pello s svojo iznajdbo nastopil na olimpijskih igrah v Parizu, je zvrst ostala povsem lokalna. Eddie Palmieri je v New Yorku razvil svoj mozambique, ki za razliko od kubanskega uporablja son clave vzorec in molovske melodije. Plesni gib mozambique vključuje precej enostavno priklanjanje, in se danes vse pogosteje vključuje tudi v timbi. Polnost zvoka, radoživost in energičnost zvrsti mozambique je izhajala iz conga glasbe, in je močno prisotna tudi v današnji timbi. Mozambique danes ohranja pri življenju Pellov sin Pello El Afrokan Jr.

Mozambique - Pello El Afrokan v TV nastopu z istoimensko pesmijo.

Maria Caracoles – Pellovo mozambique klasiko je priredil tudi Carlos Santana.

Mi Mambo Conga – Takole pa si je Eddie Palmieri zamislil newyorški mozambique.

Nueva trova

Leta 1967 je vzniknilo gibanje nueva trova, ki se od tradicionalne trove razlikuje po tem, da so avtorji v svoje repertoarje večinoma ljubezenskih pesmi začeli umeščati tudi politična in domoljubna besedila. Gibanje so navdihnili ameriški protestni glasbeniki kot so Bob Dylan, Joan Baez in John Lennon, le da je bila nueva trova usmerjena proti krivicam ZDA in je častila podobe revolucije. Kljub začetni skeptičnosti oblasti je bila leta 1973 nueva trova uradno priznana kot politično gibanje revolucije. Tipični predstavniki so Silvio Rodríguez, Pablo Milanés in Noel Nicola.

Zaradi všečnosti nueva trove oblastem je bila druga glasba, tudi plesna, pogosto potisnjena v ozadje.

Hasta Siempre Comandante – najbolj znan napev gibanja nueva trova je verjetno pesem Hasta Siempre Comandante. Njen avtor Carlos Puebla je bil sicer tradicionalni trova glasbenik, ki pa se je po revoluciji priključil gibanju nueva trova.

Ojala – Silvio Rodríguez, večina pesmi nueva trova glasbenikov ni bilo tako direktnih slavospevov revoluciji kot zgornji primer, nekaj je bilo zelo metaforično patriotskih, ali pa zgolj ljubezenskih. Dotična Ojala je med poslušalstvom zbujala dvom, čeprav je avtor zatrjeval, da je zgolj ljubezenska.

A prava zgodba se tukaj šele začne…

Nekateri glasbeniki se niso kaj dosti brigali za politiko in so raje tekmovali med seboj v izumljanju novih ritmov in moderniziranju svojih zasedb. Več o tem in o razvoju sodobne kubanske glasbe od te točke naprej si lahko preberete v seriji o timbi!

Naše šest delno časovno popotovanje po davni zgodovini kubanske glasbe se s tem končuje. Verjamemo, da boste v svojih raziskovanjih lahko naleteli še na kakšen pojem, ki smo ga izpustili, saj Kuba verjetno dosega svetovni rekord v številu glasbenih zvrsti na kilometer in na prebivalca, tudi na račun takšnih, ki jih izvaja le ena skupina (npr. songo, nueva onda), in tistih, v katerih obstaja le ena pesem (npr. kiribá, pa'ca, itd.). Upamo pa, da smo vam v tem šest delnem popotovanju skozi davno zgodovino kubanske glasbe razširili obzorja in vas spodbudili k nadaljnjemu odkrivanju lepot te edinstvene dežele in njene glasbene in kulturne dediščine.