Zgodovina kubanske glasbe (5.del): Predrevolucionarna glasba 20. stoletja

Danzonette

Da bi danzon lažje konkuriral vse popularnejšemu sonu, je Aniceto Díaz, ofikleidist že omenjene skupine Miguela Faildeja, s svojo skladbo Rompiendo la Rutina, leta 1929 v danzon uvedel vokal, elemente bolera in nekatere son instrumente, ohranil pa je ritmična vzorca cinquillo in baqueteo. Take pesmi je poimenoval danzonette. Tipični izvajalci danzonetov so bili Barbarito Díez, Paulina Álvarez, Fernando Collazo in Cheo Marquetti. A danzon tudi z danzoneti ni uspel konkurirati sonu.

Rompiendo La Rutina – v prevm danzonettu primerno naslovljenem Prekiniti rutino, si je Aniceto Díaz poleg vokala iz sona sposodil tudi montuno del in inštrumente clave, marakas in kravji zvonec.

El Bombin De Barreto – že leta 1910 je José Urfé napisal danzon, ki še ni danzonette, vsebuje pa montuno del pesmi, in prikazuje, kako si je danzon začel sposojati elemente iz sona.

Lagrimas Negras – Barbarito Díez je v danzonette aranžma priredil son klasiko Tria Matamoros.

**Mambo **

Orestes López in Cachao López, člana charanga skupine Arcaño y Sus Maravillas, sta poskusila danzon oživeti s popolno prenovo, ki je imela z danzonom pravzaprav malo skupnega. Leta 1938 sta svojo pesem naslovila Mambo, in jo označila kot »danzon de nuevo ritmo« (danzon z novim ritmom). V prvih taktih na baqueteo ritmu osnovani čisti danzon se hitro prelevi v polifonijo, osnovano na clave ritmu, z močnimi poudarki na lahkih dobah. Hkrati pa sta brata López v charanga zasedbo dodala konge in güiro.

Tudi v pesmih sta pogosto vzklikala »Vamos a mambear«, in zvrsti se je prijelo ime mambo. Mambo je spopulariziral in nadalje razvijal Pérez Prado, ko se je v 1940-ih preselil v Mehiko.

Perezova inovacija je bila široka sekcija trobil, občasno začinjena z disonančnimi vložki, ki se v kubanski glasbi prej nikoli niso pojavljali, prav tako pa je povečal sinkopacijo. Zvrst je imela kasneje močan vpliv na nastanek afro-kubanskega jazza in salse.

Mambo – prvi mambo skupine Arcaño y sus Maravillas.

Mambo no.5 – najbrž najbolj znani mambo je napisal Pérez Prado leta 1950

Bonito y Sabroso - Beny Moré je iz barskega trovadorja postal 'El Sonero Mayor' Tria Matamoros, svoje najbolj odmevne pesmi pa je posnel s Pérez Pradom. Znan je bil kot 'El Barbaro del Ritmo'.

Cha-cha-chá

Član Arcaño y Sus Maravillas je bil tudi violinist in skladatelj Enrique Jorrín. To skupino je zapustil in prevzel vodstvo skupine Orquesta America. Ker so se plesalci pritoževali, da težko plešejo na njihovo glasbo, je leta 1951 zelo poenostavil svoje pesmi. Tudi on je charanga zasedbo dodal konge in güiro, ki pa v cha-cha-cháju s tipičnimima ritmičnema vzorcema dajeta zvrsti prepoznaven pečat.

Enrique je poenostavil melodije vseh inštrumentov, ki se v cha-cha-cháju večinoma opirajo na težke dobe, zlasti na prvo. V tem smislu je bil cha-cha-chá korak nazaj, a včasih je potrebno narediti korak nazaj, da lahko narediš dva koraka naprej. Poenostavitve so namreč zelo približalale kubansko glasbo tudi zahodnim ušesom, kar je verjetno eden izmed glavnih dejavnikov uspeha cha-cha-chája po svetu. Beseda cha-cha-chá je bila onomatopeja korakov, ki so jih delali plesaci kluba Silver Star, ko so jim Orquesta America predstavili svojo novo glasbo. Cha-cha-chá je danes svetovno najbolj prepoznaven in razširjen kubanski ples, čeprav je na Kubi precej zamrl. V pristni kubanski različici se pleše 1,2,3,cha-cha-chá. V času popularnosti cha-cha-chája je nastal tudi kubanski skupinski ples rueda.

La Engañadora – prvi cha-cha-chá je izvajal Orquesta America. Izšel je leta 1953 in je še po 70 letih najbolj razpoznavna pesem te zvrsti.

Silver Star – pesem Orquesta America, ki je bila B stran singla La Engañadora, je oznanila most med danzonom in cha-cha-chájem. Začne se kot danzon, ki rahlo zaide, in se počasi prelevi v chachacha.

Cha Pa Mi Muchaca – primer sodobnega cha-cha-chá v izvedbi timba skupine El Nino y la Verdad.

Trova

Bolero, ki je nastal v zadnji četrtini 19. stoletja, so sprva igrali revni kantavtorji s kitaro. Nato se je razvijal v povsem drugačno smer, pojav množice kantavtorjev s kitaro pa so v začetku 20. stoletja popredalčkali z besedo trova. Izumitelj bolera Pepe Sánchez zato velja za očeta trove. Trova izvajalec ima praviloma v zasedbi lahko do dva dodatna glasbenika, bodisi kitarista, pevca ali tolkalista, ne pa tudi klaviaturista. To pravilo ima v sodobnem času sicer vse več izjem.

Oznaka trovador izhaja iz besede trubadur. Sprva je bilo ime prikladno, saj so izvajali predvsem ljubezenski bolero, a trovadorji so kmalu razširili repertoar tudi s hitrimi komičnimi skladbami (guaracha), pesmi s podeželjskimi motivi (guajira), skladbami pouličnih prodajalcev (pregón), po revoluciji pa tudi politične in revolucionarne pesmi (nueva trova).

V prvem valu je na trovo močno vplival razvoj tehnologije snemanja. Trovadorji so bili prvi kubanski glasbeniki, ki so svoje pesmi lahko posneli, saj je bilo kantavtorja precej lažje posneti kot skupino glasbenikov. Fonografska podjetja so priskrbela snemalne naprave, snemale so na cilindre, prednike gramofonskih plošč. Drugi val trova glasbenikov se je pojavil v 1930ih z razvojem radija. Radijskim postajam je bilo namreč najceneje povabiti trovadorje, da so brezplačno napolnili radijski eter.

Maria Cristina – guaracha po lirični obliki, o moškemu, ki naredi vse, kar mu reče ženska. Njen avtor Ñico Saquito je bil trovador, znan po guarachah.

El Manicero – pregon po lirični obliki, son po strukturni, v izvedbi trova zasedbe Tria Matamoros. Stvari v kubanski glasbi pogosto niso enoznačne. Poulični prodajalci so bili po revoluciji prepovedani, s tem pa je zamrl tudi pregon kot oblika pesmi.

Guantanamera – guajira, v tej izvedbi jo izvaja Gullermo Portabales. Njegova 'guajira de salon' je bila strukturno son, po instrumentaciji pa trova. Pesem je napisal Joseito Fernandez, ki si je verze o dekletu s guantanama zmišljeval sproti v stilu punto guajiro, v nadaljnih izvedbah pa so se prijeli predvsem patriotski verzi s pesmi José Martíja.

Filín

V 1940 letih je manj znani trovador Tirso Diaz v svoji hiši gostil redna srečanja avtorjev in pevcev, ki so jih zanimale ameriške romantične popevke z jazz in doo-woop vplivi, (npr. Platters, Ella Fitzgerald, Sarah Vaughan, Nat King Cole ali Frank Sinatra). Ustvarjali so glasbo, ki so jo poimenovali filín. Filin je bila prva kubanska glasba, ki je odkrito posnemala ameriško.

Za razliko od bolera filín ni izražal le zagrenjenosti, pač pa tudi zadovoljstvo v ljubezni. Tempo je bil pogosteje svoboden kot metronomičen, t.i. tempo rubato, zato kubanci na filín nikoli niso plesali. Pri izvajanju je šlo bolj za ekspresivno predajanje čustvom. Poslušalci so z izrazom filín začeli označevati tudi nekatere trovadorje, katerih glasba je pretežno ustrezala tej definiciji.

Contigo En La Distancia – Cesar Portillo De La Luz velja za začetnika filina.

He Venido – Los Zafiros so veljali za kubansko verzijo skupine The Platters.

Amigas - Cuarteto D'Aida, kjer so začele svojo kariero nekatere največje kubanske pevke Omara Portuondo s sestro Haydee, Elena Burke in Moraima Secada.

Tu Mi Delirio – ena filin klasik Cesar Portillo De La Luz v prečiščeni verziji Cuarteto D'Aida.

Afro-kubanski jazz

Zmeren vpliv ameriškega jazza na kubansko glasbo se je kazal že v sonu in filinu. V 50-ih so vzniknile tudi descarge, neformalna srečanja, kjer so glasbeniki improvizirali na teme iz kubanske glasbe.

A do pravega zlitja jazza in kubanske glasbe je pravzaprav prišlo v ZDA. V 1930-ih sta v New York migrirala mlada kubanska glasbenika Mario Bauza in Machito, ki sta v zgodnjih 40-ih s skupino Afro-Cubans v jazz vpeljala kubanska tolkala. Bebop trobentač Dizzy Gillespie in že omenjeni rumbero Chano Pozo sta leta 1947 v jazz vnesla še pristnejše kubanske ritme in clave kot osnovni ritmični vzorec, kar sta takrat poimenovala cubop.

Afro-kubanski jazz je na kubanskih tleh vzniknil šele v 1970-ih letih, ko je Nacionalni svet za kulturo ustanovil skupino Orquesta Cubana de Música Moderna (OCMM). Šlo je za pretežno studijski big band, ki je bil služil pretežno potrebam državnega radia in televizije, zato je lahko brez zadržkov raziskoval jazz, rock, in druge prepovedane sadeže kapitalističnega imperija. OCCM je še dolgo bila edina kubanska jazz skupina. Predvsem pa je bila kalilnica talentov, iz katere se izšli tudi predhodniki timbe Irakere.

Tanga – pesem, ki velja za prvi komad afro-kubanskega jazza, izvajajo jo Machito and his Afro-Cubans

Manteca – prvo jazz pesem, osnovano na clave ritmu, ki je postala jazz standard, sta izvajala Dizzy Gillespie in Chano Pozo.

Panamericana Suite – Paquito D'Rivera, nekdanji član Irakere, je danes eden največjih imen afro-kubanskega jazza. V videu lahko zlahka opazimo kubanske elemente v njegovi glasbi.

O post-revolucionarnih ritmih pa bomo pisali v prihodnjem članku.